Kaj je inkontinenca?

Inkontinencija_odrasli_WEB2.jpg

Beseda inkontinenca izhaja iz latinske besede incontinens, ki v dobesednem prevodu pomeni, »ne moči zadržati«. Z uporabo te besede pa sicer mislimo na nesposobnost mokrenja oziroma neprostovoljno in neželeno iztekanje urina.

Obstajajo 4 oblike inkontinence:

-          Urgentna inkontinenca - navadno se kaže kot nenadna in močna potreba po uriniranju, ki je ne moremo preprečiti, čeprav se trudimo zadržati.

-          Stresna inkontinenca - ta oblika je najpogostejša. Uhajanje urina lahko sproži smejanje, kašljanje in kihanje. Tudi športne aktivnosti. Krivec so navadno oslabljene mišice medeničnega dna.

-          Pretočna ali 'overflow' inkontinenca - ker se mehur nikoli popolnoma na izprazni, se urin ves čas nabira in v drobnem curku počasi uhaja. Pogosta je predvsem pri moških s povečano prostato, ki pritiska na izhod in s tem onemogoča praznjenje mehurja, ko je ta poln, urin uhaja po kapljicah.

-          Mešana inkontinenca - pojavijo se znaki, ki so tipični za več kot eno samo vrsto teža

Pogostost

Na splošno velja, da se s težavami z urinsko inkontinenco srečuje od deset do dvanajst odstotkov žensk. V nekaterih skupinah je delež celo veliko večji. Najpogostejša oblika urinske inkontinence pri ženskah je stresna inkontinenca. Sledi ji urgentna inkontinenca. Veliko žensk se srečuje z obema oblikama inkontinence z mešanimi bolezenskimi znaki. Pogostost urinske inkontinence med moškimi, ki so stari petdeset let, je v primerjavi z ženskami iste starosti manjša. S starostjo pa se njena pogostost pri moških povečuje. Kljub temu inkontinenca ni le posledica staranja, temveč je neposredno povezana še z drugimi bolezenskimi stanji, kot so povečana prostata, rak na prostati in nevrološke bolezni, kot so multipla skleroza ter Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen. Tveganje za pojav urinske inkontinence pri moških se v manjši meri povečuje tudi s sladkorno boleznijo in prekomerno telesno težo.

Medicina danes na inkontinenco gleda kot na težavo, ki se je mora pacient zavedati, da bi se lahko proti njej boril. Gre za to, da zelo pogosto – še posebej kadar gre za milejšo obliko – paciente ne želijo priznati, da imajo težavo. Zato skušajo problem rešiti sami, ne iščejo pomoči zdravnika oziroma nasveta pri družini, kar lahko vodi v poslabšanje stanja.

Lahko pa inkontinenca v vsakdanjem življenju povzroča veliko neprijetnosti; tako imenovano vnetje mehurja vodi v čustvena nihanja, motne spanja in tudi socialne težave – omejitev aktivnosti kot so recimo nakupovanje, potovanja, aktivno profesionalno življenje oziroma aktivno preživljanje prostega časa. Inkontinenca se torej ne tiče samo starejših ljudi, ampak se pojavlja pri ljudeh različnih starosti in spolov. Zdravi pa se jo lahko farmakološko ali kirurško; no kakšen tretma bo izbran je odvisno od vzrokov problema.

Običajno stališče je, da je inkontinenca naravna posledica staranja in tako tipična za starejše ljudi. V resnici doleti veliko starejših ljudi, a ravno tako ima tudi veliko mladih ljudi težave z njo.

Inkontinenca za urin je v vseh življenjskih obdobjih različno pogosta, povprečna pogostnost pa je 5–10 % vse populacije. V večini življenjskih obdobij se zdi sposobnost zadrževanja urina oz. njegovo kontrolirano izločanje samo po sebi popolnoma normalna funkcija človeškega telesa. Inkontinenca je stoodstotna v prvem letu življenja in je ne jemljemo kot bolezen, temveč kot normalen pojav, ki postopoma izgine z razvojem živčnega sistema in vzgojo otroka o higienskih normativih. Prav tako je zelo pogosta, čeprav ne 100-odstotno, v poznih življenjskih obdobjih, starosti nad 90 let, ko pride do zmanjšanja delovanja avtonomnega živčnega sistema in do upadanja delovanja možganske skorje. Tudi te vrste inkontinence se štejejo za normalne. V vseh preostalih življenjskih obdobjih pa so nenormalne ali bolezenske in vsaj nekatere skušamo zdraviti.

Problem inkontinence je večplasten in ga je treba obravnavati z različnih vidikov. Z medicinskega stališča je inkontinenca nehotno in nekontrolirano uhajanje urina, ki ima telesne in psihične posledice in je bolezensko stanje. S socialnega vidika je inkontinenca problem osamitve in izločitve bolnika iz družabnega življenja bližnje in širše okolice. Tudi z ekonomskega vidika je inkontinenca velik problem, saj njegovo kolikor toliko uspešno obvladovanje pomeni velik finančni zalogaj.

Zaradi tega je, ne glede na ukrepe, ki jih odredi zdravnik, zelo pomembno uporabljati druge pomožne metode: skrbeti je treba za uravnoteženo prehrano, ustrezno vsakodnevno higieno, skušati ustrezno prilagoditi svoje okolje, redno telovaditi in trenirati mehur.

-          Ne pijte ne preveč ne premalo. Zmanjšano uživanje tekočin z namenom, da bi zmanjšali potrebo po uriniranju, lahko razdraži mehur in poveča možnost okužbe.

-          Izogibajte se uživanju kofeina, gaziranih pijač in alkohola, saj te snovi lahko razdražijo mehur.

-          Preverite medsebojno učinkovanje zdravil, ki jih trenutno jemljete, in možnosti iatrogene izpostavljenosti.

Vzroki nastanka

S staranjem se pojavijo določene spremembe, ki lahko vplivajo na nastanek urinske inkontinence. To so zmanjšana elastičnost stene mehurja, zmanjšana raztezljivost mišice mehurja, ki vodi k nepopolnem praznjenju, zmanjšanje števila spontanih stiskanj mehurja in druge.

Bolezen je lahko samostojna, kar pa je redkeje. Najpogosteje se pojavi v sklopu drugih bolezenskih znakov, predvsem v sklopu kroničnih nevroloških bolezni, kot je na primer multipla skleroza, ter raznih presnovnih bolezni, na primer sladkorne bolezni. Lahko je posledica poškodb sečnih organov ali hrbtenice in možganov, v nekaterih primerih pa celo psihičnih bolezni. Predvsem v dobi odraščanja se lahko pojavi kot posledica strahu pred lastno samostojnostjo in neodvisnostjo ali pa je posledica prevelikih stresnih obremenitev. V zrelih letih je inkontinenca večinoma posledica poškodb ali akutnih bolezenskih procesov v medenici. Pri ženskah v tem obdobju je inkontinenca lahko posledica enega ali več porodov, še posebej če ženske ne izvajajo predpisanih mišičnih vaj (t. i. vaje po Keglu). V starosti je inkontinenca posledica popuščanja višjih živčnih funkcij, tako mišičnih kot tudi psihičnih sprememb, do katerih pride v involucijskem procesu staranja. Upade interes za osebno higieno, zato se povečajo tudi inkontinenčne težave in njene posledice.